Zgodovina lova

Avtor: Peter

Zgodovina lova

Lov človeka spremlja že iz pradavnine. Še pred slabimi 200 leti so na Bovškem medveda preganjali s hladnim orožjem in nesrečni Tožbar oborožen s sekiro, je pri tem lovu izgubil spodnjo čeljust.

Lov človeka spremlja že iz pradavnine. Kamenodobni ljudje so se preživljali z lovom in nabiralništvom. Živeli so nomadsko življenje. Selili so se z letnimi časi, tako kot so se selile živali, ki so jih lovili in zaradi plodov, ki so jih nabirali. Prebivali so v preprostih bivališčih, ki so si jih uredili s pomočjo živalskih kož in drugih materialov, ki so jih našli v naravi. Svoje tabore so pogosto postavljali pod skalne previse, kjer so bili še zavarovani pred vremenskimi vplivi in zvermi. V zimskem času so se pogosto zatekli v votline, kjer je bilo topleje kot na prostem.

Za večjo varnost in lažji lov so se združevali v skupine, ki jih imenujemo horde. Moški so predvsem skrbeli za varnost in lov, medtem ko so ženske skrbele za otroke, ogenj in nabirale užitne in zdravilne rastline. Lov v tistih časih je bil zelo nevaren, zato poškodbe lovcev niso bile redke. Za preživetje skupine je bilo pomembno, do so skrbeli za poškodovane člane.

Z lovom so v prvi vrsti dobili meso- z beljakovinami in maščobami bogato hrano. Poleg tega so uporabili tudi kože, dlako, kosti, rogovje in druge dele živali iz katerih so izdelovali preprosto obleko, vrvi in mnoge druge uporabne predmete. Lovsko orožje jim je služilo tudi za obrambo pred zvermi.

Kamenodobni lovci so izdelovali množico različnega orožja in orodja. Prva orožja so izdelali iz lesa in kamenja. Kasneje so začeli obdelovati še živalske kosti in rogovje. Skozi tisočletja so izpopolnjevali tehniko izdelave orodij in orožij, ki so postajala vedno bolj specializirana in učinkovita. Izdelovali so sekire, kopja, sulice, kije in podobna orožja s katerim so si pomagali pri lovu na večje živali. Le te so najprej spretno zvabili ali pregnali v vnaprej izkopane pasti- jame vdornice. Manjše spretnejše živali so lovili s pračami, bumerangi in kasneje z loki. Poleg tega so si pomagali z najrazličnejšimi pastmi in zankami v katere so se jim ujele živali.

Ledenodobni lovci so lovili najrazličnejše živali. Nekatere so izumrle, kot mamuti, nosorogi, jamski medvedje, orjaški jeleni in turi, druge so se ob koncu ledene dobe umaknile na skrajni sever Evrope: severni jelen, rosomah, muškatno govedo, los, bizoni. Nekatere ledenodobne živali še danes živijo v naši okolici: medved, volk, ris, jeleni in srnjad, pa tudi manjše živali kot zajci, lisice, kune, svizci in druge. V jamah so živele zveri, kot so jamski medvedje, jamski levi in jamske hijene.

Preživetje človeka je bilo v tistih časih močno odvisno od razmer v naravi. Zato so ljudje naravne sile zelo spoštovali. V znak spoštovanja so se razvili različni obredi, s katerimi so ljudje prosili božanstva za srečo pri lovu. V jamah so naslikali prve slike in puščali darove. Iz zob in krempljev uplenjenih živali so si naredili amulete, ki so jih varovali in jim prinašali uspeh. V nevarnih lovih so bile pogum, odločnost, spretnost in druge vrline pomembne lastnosti lovcev, zato so se mladi morali najprej izkazati pri lovu na manjše živali in prestati obred iniciacije (obred vključitve posameznika v neko skupino). Šele tako so postali pravi lovci.

V mlajši kameni dobi so ljudje začeli gojiti prve kulturne rastline in domače živali. Zato so morali opustiti nomadsko življenje in se stalno naseliti. Lov je počasi izgubil prvotni pomen. Z lovom pridobljene živali so postale le dodaten vir hrane in dobrin. Pomen lova je bil vedno bolj v varovanju domačih živali pred plenilci in kmetijskih posevkov pred rastlinojedi.

Z razslojevanjem družbe, si je gornji sloj pridržal izključno pravico do lova. Lov je postal zabava plemstva, za nižje sloje pa je bil povečini prepovedan. Zaradi tega so se pojavili divji lovci, ki so morali loviti zato, da so si izboljšali svoj skromen jedilnik. Kazni zanje so bile stroge in krute.

Načini lova se do pojava ognjenega strelnega orožja niso bistveno spremenili, le osti sulic, puščic in sekire ter nože so namesto iz kosti in kamenja izdelovali iz kovin. Še pred slabimi 200 leti so na Bovškem medveda preganjali s hladnim orožjem in nesrečni Tožbar oborožen s sekiro, je pri tem lovu izgubil spodnjo čeljust.

O avtorju

Odgovori

Dodaj odgovor