Zakaj lovimo

Avtor: Peter

Zakaj lovimo in ubijamo živali?

Da bi se izognili težavam, ki jih povzročajo preveč namnožene vrste moramo prevzeti vlogo, ki jo imajo v divjini plenilci.

Divje živali moramo loviti, da njihova številčnost ostane v sprejemljivih mejah za okolje in človekove interese v njem.

Vse živali in rastline se razmnožujejo. V vseh zdravih populacijah je rodnost večja, kot smrtnost zaradi velike starosti. V divjini je rast vsake populacije omejena. Na rast populacij vplivajo mnogi dejavniki. Dejavnike, ki onemogočajo neskončno rast populacije imenujemo odpor okolja. Večina ptic in sesalcev živi teritorialno življenje. V teritoriju, ki si ga določena žival ali skupina živali izbori, najde vire kot so hrana, voda, skrivališča… Število primernih teritorijev je omejeno. Najmočnejši si priborijo najboljše teritorije in jih srdito branijo pred tekmeci. Šibkejši, ponavadi mlajši osebki se morajo umakniti v manj primerna okolja. Tako je zanje na voljo slabši prostor, kjer je manj virov. S tem postajajo še šibkejši, pogosto so neizkušeni in še bolj izpostavljeni plenilcem. Zato v divjini težko preživijo. Tako plenilci zavirajo rast populacij, s tem da redko uplenijo najmočnejše osebke, ki so zdrav temelj vsake populacije.

Če je plenilcev malo in vloge manjšanja populacije ne opravljajo dobro, se številčnost populacije veča. Borba za teritorije se s tem še bolj zaostruje. Žal se tako slabšajo pogoji za vse v populaciji. Močnejši zaradi branjenja teritorijev pred šibkejšimi izgubljajo energijo, ki jo nimajo časa nadomestiti s hrano, saj se jim tudi čas hranjenja skrajša zaradi časa, ki ga morajo nameniti branjenju teritorija. Zaradi tega vsi v populaciji slabijo. V razmerah z veliko šibkimi osebki se pojavijo in hitro širijo najrazličnejše bolezni, ki namesto plenilcev močno zmanjšajo številčnost populacije.

Zgoraj opisani mehanizem, ki deluje v naravi, preprečuje da bi se neka vrsta preveč razmnožila in tako uničila okolje v katerem živi. Če tega mehanizma ne bi bilo, bi ta vrsta izkoristila vse vire, ki bi ji bili na voljo in na koncu propadla.

Tudi ljudje potrebujemo vire – hrano, vodo, bivališča…, ki jih najdemo ali vsaj surovine zanje v naravi. V Evropi in še marsikje po svetu je človek močno spremenil naravo, da lažje in hitreje pride do potrebnih virov. Tako je iz divjine nastala kulturna krajina. V kulturni krajini so se močno spremenile razmere v katerih živijo populacije divjih živali. Za nekatere so se življenjske razmere zelo poslabšale in so na pragu izumrtja. Drugim so se razmere izboljšale in njihove populacije rastejo. Tretje so uspele naseliti spremenjena okolja, ki jih brez človekovih posegov v prostor ne bi bilo.

V kulturni krajini so mnogi naravni mehanizmi okrnjeni in delujejo slabše kot v divjini. Vrste, ki v spremenjenem okolju nimajo plenilcev ter imajo na voljo dodatne vire hrane se lahko preveč množe. Kmalu se pojavijo škode v kmetijstvu, ribogojstvu in gozdarstvu. Vrsta se zaradi pomanjkanja prostora začne bližati cestam in naseljem, kjer zopet povzročajo težave (prometne nesreče, škoda v hišah, strah pred nevarnimi vrstami…). S seboj lahko prinesejo bolezni, med katerimi so nekatere nevarne tudi domačim živalim ali celo človeku.

Da bi se izognili težavam, ki jih povzročajo preveč namnožene vrste moramo prevzeti vlogo, ki jo imajo v divjini plenilci. Divje živali moramo loviti, da njihova številčnost ostane v sprejemljivih mejah za okolje in človekove interese v njem. Pri tem moramo upoštevati spoznanja biologov, da je lov čim boljši približek procesov, ki bi sicer potekali v divjini. Z lovom ne le preprečujemo škode in težave, ki bi nam jo sicer povzročale divje živali. Skrbimo tudi, da so živali, ki ostanejo v populaciji zdrave in primerno močne. Takšne lahko preživijo tudi obdobja neugodnih življenjskih razmer (zima, suša..) in se uspešno razmnožujejo, kar je ključnega pomena, da vrsta preživi.

Lov  mora potekati po načelih trajnostne rabe, tako da iz narave nikoli ne vzamemo toliko osebkov, da bi s tem ogrozili obstoj vrste. V Sloveniji letni odstrel posameznih vrst divjih živali določijo strokovnjaki iz Zavoda za gozdove Slovenije z Letnim lovsko-upravljavskim načrtom. Pri izdelavi načrta upoštevajo mnenja lovcev, kmetovalcev, ter vseh drugih, ki jih zanima upravljanje s populacijami divjih živali. Pri tem ne predpišejo le števila živali, ki jih moramo lovci upleniti, temveč tudi druge delovne naloge, s katerimi izboljšujemo življenjske razmere za živali v kulturni krajini.

O avtorju

Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja