Srnjakova zgodba

Avtor: Janez L
Srnjačkova zgodba
Zadnje dni velikega travna me je mati skotila v varnem zavetju gozdnega roba. Močna srna, v najboljših letih je, ki si je z lahkoto izborila najbolj varen prostor. No nisem bil sam. Dvojčka sva bila. Imel sem še nadobudnega bratca, zvedavega srnjačka, ki je kljub materinim opozorilom ves čas stikal okoli in raziskoval.

Prišel je dan, ko je zopet preslišal njene besede: »Ostani pri bratcu! Naj ti bo vzor!« Ni pomagalo in srečal se je s tetko lisico, ki je iskala obrok za svojo mladež… Tako je pač v Naravi, preživi le najbolj prilagojen… No je ostalo vsaj več zame in tudi mati se je hitreje opomogla od poleganja. Minevali so dnevi in mati me je začela voditi s seboj na pašo. Sprva samo v okolico, zatem postopoma vedno dlje. Seveda bil sem sam in zatorej krepak, hitro sem rasel in se učil. Sprva sem samo stopical zanjo in me je samo dojila, s časoma sem tudi začel poskušati dobrote pogrnjenega travnika. Dnevi so minevali rutinirano. Zjutraj paša, zatem počitek, sledilo je objedanje gozdne podrasti in zopet počitek ter zatem večerna paša. Pasemo se večkrat na dan, zato je pomembno, da imamo mir, da nas nihče ne vznemirja. Mati mi je govorila, da imajo veliko zaslug pri tem Lovci, ki z osveščanjem javnosti vse bolj zagotavljajo mir v Naravi, da se divje živali lahko v miru prehranjujemo in živimo. Ne vem!? Lovec!? A ona jih je tako hvalila… Nisem razumel, kako lahko hvali takšno zver, če pa sem od tetke slišal, kako sta lansko jesen njena dvojčka padla pod streli tega krvoloka. Mati me je podučila: »Tudi med nami mora nekdo opraviti selekcijo in veliko bolje je če jo opravi Lovec, kot bolezen ali kruta zima. Manj boleče, brez trplenja, konec pride v trenutku.« Dejala mi je še, da Lovci ne streljajo vse vprek, da vedno izberejo telesno najšibkejše in, da se nama ni treba bati. Verjel sem ji, pa saj je moja mati.Dnevi so tekli in vedno bolj krepak sem bil. Izobilje matere Narave, res pestro in okusno. Mama je imela izborjen najboljši prostor, tako, da nama ni bilo hudo.
Nekega jutra smo z družbo zopet izstopili na jutranjo pašo. Mama, jaz, dve teti s po dvema mladičema. Od ene še posebno slabotna. Čez čas odjekne strel, bratranec omahne v travo, trenutek zbeganosti in poči drugič. Tudi sestrične ni več videti. Kljub temu, da tetke hitita z mladiči v gozd me mati pomiri, da se nama ni treba bati. Res, ostala sva na travniku in ni več počilo. Čez čas se s preže spusti Lovec. Mama me odpelje malo proč, da si ga ogledam in mi pove nauk: »Ne boj se sin«, je začela, » le Lovec je bil, ki mora poseči med nas, da nam zagotovi obstoj. Midva sva močna in steber populacije, takšnih se ne izloča. Sva zmagovalca!« Lovec si je v mislih govoril: »Da bi bila vsa srnjad takšna kot ona dva, nikoli mi ne bi bilo potrebno streljati.« V mislih je imel naju. Spoznal sem, da je s smrtjo dveh, zopet več prostora in paše zame. Uvidel sem, da se bom razvil v močnega lanščaka in bom dobil svoj teritorij, sprva majhen, a vendar moj! Močan bom in ne bo se mi treba bati. Lovčevo srce se bo nasmejalo, ko me ugleda- mladca močnega. Veste kako sem bil vesel, kar poskakoval sem po travniku, vedoč, da sem garant za jedro zdrave in vitalne populacije. Skoraj vsak dan sem slišal kak strel, a vedno daleč. Vedel sem, da Lovec upravlja in ne iztreblja. Veste kako varnega sem se počutil!? Vriskal bi, ako bi znal, vedoč, da imam zaveznika med ljudmi. Lovec- upravljalec, zavedajoč se pomembnosti našega preživetja je edini garant, da nas bodejo opazovali tudi vaši pravnuki!
Izza podrte »hoje« sem »špegal«, kako je Lovec jeseni napolnil krmišče, navozil koruzo, peso in vejnike. Zopet sem se zavedel, da je moj prijatelj in ne sovrag. »Slanik« je napolnil, da ne bi v svoji želji po soli, hodili lizati njene nadomestke, ki jih pozimi posuvajo po cestiščih, da ne bi postali žrtve prometa in le packa na črnem asfaltu.

 

Res je dober človek, ta Lovec, ako ravno sem slišal vse drugo…Jesen je prišla v Naravo skozi na široko odprte duri. Zamenjali smo letno rdečerjavo suknjo za toplo zimsko sivo. Le tu in tam si videl kakega slabiča, ki je še vedno nosil letno…

Zanj zima nebo mila. Preslaboten je in počasi v mukah bo poginil, od lakote in mraza… Mogoče bo imel srečo in ga bode prej srečal Lovec…Mraz je pritisnil in v zraku je čutiti vlago. Mati pravi, da po snegu diši. Sneg! Juhuhu zimske radosti. Brez skrbno se bom podil po njem in v njem puščal svojo sled, zavedajoč se, da bo zame skrbela krepka mati. Zjutraj sva se zbudila pod smreko. Odprem oči in okoli belina. Poskočil sem in začel noreti. Sneg, sneg, sneg…! Moj prvi, kako čudovito. Idila zasnežene pokrajine. Ni ga bilo veliko, a za prvič več kot dovolj. Sneg je izdajal vse premike divjih živali, od male miške do velikega jelena. Kje so se gibali, kaj počeli.
Vse se je dalo prebrati, kakor iz odprte knjige.Prvi sneg je bil le predhodnica in opozorilo, da so dnevi izobilja šteti, da bode vsak dan boj za preživetje. Nam se ni treba bati, za nas bo skrbel Lovec, ki bo dnevno zalagal krmišče s priboljški. Nebo se nam treba veliko gibati in trošiti pre potrebne energije. Da ne boste mislili, da nas razvaja, le pomaga nam, da poleg tega, kar najdemo prigriznemo še kaj. V bistvu, pa je najpomembneje, da imamo po zimi res mir, da nas sprehajalci ne vznemirjajo, begajoč po gozdu sem in tja, da se res držijo ustaljenih poti, katerih smo se navadili in vemo, kje so.

Čez nekaj dni ga je zamedlo še vsaj pol metra in tedaj sem v resnici spoznal kaj pomeni zimska krma- pomoč divjadi. Samo čez poseko pod daljnovodom sva morala iti, se sproti malo popasla na robidovem listju in že sva bila pri pogrnjeni mizi. Hvala Lovec!
Nekega dne sva se vračala od krmišča in se s potoma ustavila še na poseki. Kako sočno je listje robide, mmmmm… Objedam in zatopljen v svoje misli zaslišim! Ropot, hrumenje, le kaj je to!? Vedno bližje, vedno glasneje…! Na dnu poseke ga ugledam. Dvonog na stroju hrumečem, ki se približuje in postaja vse večji! Mama odskoči, za njo poskušam še sam. Groza!!! Noga se mi je zataknila v suho vejevje, nimam odriva! Obstojim in z grozo zrem proti nestvoru! Saj bo ustavil, me obšel! A dvonog v svojem slepem besu drvi proti meni…! Vidim že peno na njegovih ustih in krvav pogled! Ohromljen stojim, zavedajoč, da se ne morem umakniti…

Zjutraj sem zarana vstal in se odpeljal v revir. Ko sem izstopil sem vzrl sled dvonoga na motornih saneh. Stisnilo me je v prsih, ne vem zakaj…? Oprtal sem si dobrote za v krmišče in sledil rak rani, ki se je zajedala v deviško belino. Proti poseki je zavila… Že od daleč v belini opazim rdečo liso. Groza! Ne! Kar slabost me je obšla in zavel sem se zla občutka od malo prej… Stekel sem preklinjajoč dvonoga, evolucijo in stvarstvo. Pogled mi je razkril, da se ne motim. Kri! Odtrgano zadnje desno stegno. Preklet bodi! Zakaj!? Sledil sem krvavi črti, ki se je vila za sledjo motornih sani. Čez nekaj sto metrov resnica. On je! Moj prijatelj, srnjaček, ki sem ga poznal od rojstva. Pokleknem obenj in jočem… Zakaj!? Zakaj ravno tebe!? Narava takšnih nikoli ne izloči! Klečeč prklinjam dvonožnega nestvora, ki nikoli znan ne bo. Zločina nikoli ne obtožen, izreka sodbe slišal ne bo. Ako ravno se zavedam, da prijatelj je hrana sedaj postal, tega v meni storiti ni mogoče. Srnjačka prekrijem z bližnjim vejevjem in se odpravim domov.Vračam se na poseko z lopato preko rame, da prijatelju izkopljem grob, da ga ne bodejo lisice razvlekle okoli. Zemlja je zmrznjena, a v sveti jezi je moč nepopisna. Trupelce položim v gomilo in nemo obstojim. Še zadnje slovo in rodna gruda ga prekrije. Začutim, da me nekdo opazuje, pogled čez ramo mi jo izda. Njegova mama je bila. Prišla je pogledat, kaj z otokom se godi. Ko se najina pogleda srečata vidim v njenih očeh hvaležnost in mir. Narahlo pokimam z glavo. Čudež! Kakor, da bi mi odkimala, migne z glavo, poskoči in se ustavi. Za trenutek me še pogleda v njenih očeh čutim toplino in že jo pogoltne smrekov gozd.
Ostal sem sam ob prijateljevi gomili, zavedajoč se svoje ne moči, zavedajoč se tega, kaj vse stori človek v svojem pohlepu, pohlepu katerega edino vodilo je lastna slava in uspeh. Čez čas se mi nasmeh razleze preko lica, v zavedanju, da bode Narava obrnila po svoje. Naveličala se bo dvonoga in ga pogubila, pogubila v začetek evolucije neke nove vrste, ki bo poskušala zavladati svetu…

O avtorju

Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja