Lov je že štiri generacije v družinski tradiciji Smaje Mandžić iz Srebrenice. Ta upokojeni major vojske BiH iz Potočarjev pri Srebrenici, nosilec zlate lilije in reda zlate lilije z zlatim vencem, je uspešen podjetnik in lastnik varnostne agencije, lov pa je njegov strasten hobi in način sprostitev.
– Tudi moj praded Ibrahim se je ukvarjal z lovom, tradicijo pa sta nadaljevala dedek Juso in oče Idriz, nato moji pokojni bratje Juso, Kiram in Salan Džemal, pa tudi jaz. Vsi trije bratje in moj oče so umrli v vojni. Zdaj se z 21-letnim sinom Salanom, ki je že navdušen lovec, lovim. Iz priloženega lahko vidite, da lovim od rojstva in sem resnično ljubitelj lova in narave. Lahko rečem, da sem tudi odvisen od tega športa. Pri lovu ne gre samo za odhod in streljanje, ubijanje, ampak tudi za hranjenje divjadi in ohranjanje tistega, kar je treba obdržati. Znano je, kdaj loviti in kdaj ne. Vse to je treba spoštovati. Lov je resna in organizirana gospodarska panoga – na začetku pogovora za Faktor razloži Smajo Mandžić.
Je član petih lovskih organizacij v Federaciji BiH. Strasten lovec, ki rad ne govori in se hvali z lovskimi uspehi, njegovi podvigi in trofeje govorijo zanj.
– Doslej sem ustrelil dvajset volkov, volk pa je zver in v lovskem svetu je izraz odstrel volka. Včasih sem volka čakal celo noč pri -20°C, zmrznjen in otrdel. Ljudje končajo lovsko kariero, ne da bi v gozdu videli volka, kaj šele, da bi ga odstrelili. Moj sin je že pri enaindvajsetih letih ustrelil volka – s ponosom pravi Mandžić.
Ena najpomembnejših stvari pri lovu so psi, psi Smaje Mandžić pa so najboljši in splošno znani na Balkanu.
– Celotna nekdanja država ve za moje pse. So pasme posavskih psov, specializirani pa so za lov na divje prašiče – pravi ta lovec, ki je odstrelil medveda in jelena, v njegovi zbirki pa je tudi divji petelin.
Pojasnil je tudi, zakaj jih ne bi več lovil, pa tudi, kako veliko veselje je loviti volka.
– Medveda in jelena sem ustrelil zgolj zato, da bi ju imel v svoji lovski zbirki, toda medved je zame čudovita žival in nikoli več ne bi šel na lov na medvede.
Volk je zver, jedo lovske pse. Na primer, ko moji psi lovijo prašiče v goro, kjer živijo volkovi, jih raztrgajo in pojedo. Sezona ne mine, ne da bi ubili naših pet do šest psov – pravi lovec trofej. Njegovi posavski psi so nekoč dobivali nagrade na razstavah in tekmovanjih za pse.
– Od takrat, ko sem sodeloval na razstavah, imam veliko nagrad. Prej so bile tri ali štiri razstave na leto v Sarajevu, Bihaću, Tuzli, zdaj pa so propadle in jih je vse manj. Takrat so moji psi zmagovali tudi na Hrvaškem, v Srbiji in kjer koli so prišli na razstavo. Pes, ki je zdaj svetovni prvak, lastnik Darko Vučković iz Sinja, izvira iz mojih psov – nadaljuje Smajo.
Njegova najljubša puška iz zbirke je darilo njegovega prijatelja Naserja Orića iz vojne.
– S sinom imava deset lovskih pušk. Imamo vse, kar potrebujemo za lov, od najnovejše optike Swarovski naprej. Lov je tudi drag šport, ki vsekakor zahteva profesionalno opremo, a kaj lahko počnem, ko sem vanj zaljubljen. Nekateri imajo radi drage avtomobile, medtem ko jaz vozim džip, ki se v mestu skoraj razpade. Uporabljam ga tudi ko grem na lovim in vanj naložim pet ali šest psov, pravi Mandžić, katerega osnova so Lovsko društvo Olovo, Lovsko društvo Zavidovići, lovsko društvo Tuzla, lovsko društvo Ilijaš in lovsko društvo Grebak Foča-Ustikolina.
Vir:https://www.zasrebrenicu.ba/smajo-mandzic-iz-srebrenice-za-njegove-posavske-gonice-zna-cijeli-balkan.za

O avtorju

Odgovori

Dodaj odgovor