Na zaljubljenega srnjaka

Avtor: Janez L
Na zaljubljenega srnjaka

Ne vem kakšna nevidna sila me je zopet vlekla v “Puterhof”. S kotičkom očesa opazim rdečo liso v travi, pogled mi ga izda. Ko bodejo rojenice odstopile in bodejo pristopile sojenice si želim, da bo to na lovu, da bo tudi mene usoda srečala tam, kjer sem najraje…

Ne vem kakšna nevidna sila me je zopet vlekla v “Puterhof”. Mogoče slutnja, da danes bo, da neki dan vendar vstopi sreča skozi na široko odprte duri. Mogoče le ljubezen do Jelendolskih gozdov, ki so me očarali in omrežili. Ne spuste me iz svojih nedrji, vedno znova mi dajo piti, piti čisto srečo. Kot je zapisal naš poet: “Ni lepš’ga kraja, kot je z okolš’no ta podoba raja.” Začarali so me in hvaležen sem jim za to. Ko sem potrt in moram kaj razčistiti sam s seboj se umaknem mednje, ne da bi plenil le prisluhnem jim, prisluhnem šelestu bukovega listja, ki te spočije, da poln energije zakoračiš novim izzivom naproti. Tak je ta, po vseh letih si upam zapisati; naš “Putrhof”, ko ga enkrat spoznaš, se zaljubiš in če si mu hvaležen, te vzame za svojega in te vedno znova preseneča in osrečuje. Nikoli se ne vrneš razočaran, saj je že pogled na njegove mogočne gozdove pomirjajoč…

Malo sem doma premišljeval, katero naj vzamem, a je roka sama segla po »zvesti«, ki me še ni izdala ali prevarala, izdal in prevaral sem jo sam. Ljubeče jo popestujem, kot miljeno deklico. S suho krpico zbrišem naoljeno cev in jo dam v etui. Naboji, orožni list, nož, daljnogled in fotoaparat. Lovska izkaznica je vedno pri meni v denarnici, lovski oprtnik vedno v avtomobilu, prav tako klobuk. Seveda čas srnjakove svadbe je, tako, da je piščal za klic zaljubljenca tudi vedno v avtu, da je ne bi slučajno kdaj pozabil. Časa je še dovolj, zato ne hitim. Pot v Jelendol hitro mine, kot vedno. Pred »jagrovo« hišo se dobimo in pomodrujemo kako in kaj.

Pot ni strma in se počasi vzpenja, a zame dovolj, saj moja medvedja postava in obilica naložene »krame« kaj kmalu prikliče potne srage na čelo in dih postane hitrejši. Proti Zalemu potoku sem namenjen. Nekje tam mora biti, vemo da je, a ga nihče ne vidi. Spretno se skriva lovčevemu pogledu in prav njegova previdnost ga je postarala in izklesala v »skrivača«. Oh kaj bi dal, da ga dobim, da zavriskam ko pobožam njegovo osivelo glavo, pogladim njegove še vedno močne roge. Takšne in podobne misli so mi rojile po glavi in pot je hitro minevala. Videti ni bilo nič. Le po cesti so se vračali zadnji gobarji, ki vnašajo vse večji nemir tudi v ta biser Gorenjske. Skrunijo in ropajo, mislijo, da lahko poberejo vse, da je vse njihovo, da so nad zakoni, da so že mali bogovi. Ki v svojem pohlepu kradejo Naravi, kradejo divjadi. Saj nimam nič proti gobarjenju, tudi sam z veseljem utrgam jurčka, samo to, da se gobe prodaja, tega ne prenašam. Ampak jaz nimam pristojnosti, še opozoriti ne smem, oblast pa spi spanje pravičnega. No, saj en gozdarski inšpektor na regijo ne more prav dosti, ampak če se ne vzpostavi red, se divjadi slabo piše. Ne zaradi tega, ker bi pobrali gobe, zaradi nemira. Prelazijo vse, nič jim ni sveto. Dnevna stanišča, kjer jelenjad počiva in v miru prežvekuje »prehajkajo« večkrat na dan. Kam naj se žival umakne?! Potem pa hočejo imeti enormne plane, ki se bi morali brez pogojno realizirati. Jih vprašam kako? Naj pridejo sedaj, naj naredijo red. V času jelenjega ruka in na višku sezone gob se že v trdi temi trumoma valijo v Jelendol in s svetilkami iščejo po naprej znanih prostorih. Se sprašujem kako naj potem lovec z gostom upleni jelena. A tudi prej in kasneje še skoraj do zime iščejo gobe, kako naj se opravi odstrel »ušes«? Naj se strelja ponoči ob luni, z reflektorji, ne!!! Če bodejo hoteli gozdarji realizacijo letnega odvzema bodo morali nekaj storiti, ne le brezvestno dvigovati plan in zahtevati odstrel. Nekako tako, kot bi od delavca v tovarni zahteval naj sestavi motor, materiala mu pa ne bi dal…

Ko začnem misliti take misli mi, se obraz vedno nagrbanči od svete jeze, da bi kaj storil, a razen pisanja in kritike ne morem nič, sam ne. Bližam se Zalemu potoku in vedno bolj pozoren in čuječ postajam, samo kako bi lahko bil bolj, a ne vem nekaj mi pravi… Zali potok, malo »čeri«, malo trave, redki borovci, bukve in smreke vse zelo strmo, zame, kar prestrmo. Ja treba bo »sošček« zmanjšati, da bo lažje in dlje šlo, a kaj ko tako rad jem, dobro jem. S kotičkom očesa opazim rdečo liso v travi, pogled mi ga izda. Že s prostim očesom vidim, da je on, saj ga izda postava in osivela glava, ki se kar leskeče. Pogled skozi daljnogled vse to potrdi. Zvesta je na oprtniku pripravljena na strel. Kot bi srnjak vedel, da nisem gobar ampak njegova usoda, se začne vzpenjati navkreber, tam čez vrh, kjer bi bil varen pred menoj. Spremljam ga v strelnem daljnogledu. Obrne se prečno v hrib in mi pokaže svoje levo pleče. Tedaj zabokam, tega glasu srnjak v času ljubezni ne prenese. Obstane kot vkopan in srepo motri proti glasu, ki ga je zmotil. Skozi streljni daljnogled vidim srčnost v njegovih očeh. Kateri rival si ga drzne izivati, njega, ki si je ta trdi prostor izboril že kot mladenič in ga vsa leta branil. Prostor, ki je postal njegov dom. Čeprav krut in neizprosen, a vendar njegov. Vendar se mi je zazdelo v lesku njegovih oči, da mu izkušnje govorijo drugače, govorijo, da ga je izdalo srce, da ni tekmec, vendar srečanje z usodo, srečanje z njegovim nehanjem. Zopet je napočil tisti trenutek, ko prav s hladnokrvno mirnostjo, ki me včasih zmrazi, združim prek križa streljnega daljnogleda srce divjadi in svoje oko. Rahel stisk naproženega sprožila in pok je skalil tišino Zalega potoka. Stari, kot bi želel še enkrat objeti svoje kraljestvo, se vzpeti na vrh, steče v hrib proti grebenu, da bi vendarle premagal usodo, ki ga je došla. Vendar korak ni tisti, ki ga je vodil skozi življenje, skozi majhno luknjico mu pojema življenska moč. Ne gre več! Obrne se v dolinico in po nekaj skokih moči zmanjka. Pade in se kot kamen iz njegovega doma skotali po strmini. Ustavi se za sušcem, ki že vrsto let čaka na ta trenutek, da bo zadržal starega, da se ne bo kotalil kot skala, da se bo dostojno umiril in poslovil od doma. Nemo gledam srnjaka, ki se umirja, prižgem cigareto in razmišljam kolikokrat sem lovil, kolikorat mi je bilo dano piti lepote Narave. Razmišljam tudi to kako lahko ubijem ravno tisto, kar imam najrajši. Odgovor je vedno isti: »Iz ljubezni.« Težko razumljivo, vendar resnično. Smrt nekoga, je življenje drugega. Dom starega bo brž zasedel mladenič, borec, ki bo prav tako previden. Nabiral bo izkušnje, ki ga bodejo vodile skozi življenje do srečanja z usodo, ki bode takšna ali drugačna…

Prečim potok in se začnem počasi vzpenjati v strmino k srnjaku. Čeprav medved mi ni težko, prav nasprotno grem z lahkoto, čeprav zadihan.
Spotoma odtrgam dve smrekovi vejici, da izkažem uplenjeni divjadi spoštovanje. Postojim pred srnjakom, nemo ga gledajoč. V mislih mu rečem: »No, končno sva skupaj.« Pokleknem in ga pobožam po osiveli glavi ter pogladim po zanimivem rogovju. Je sicer nizek šesterak, a z dolgimi parožki, ki so dokaj nesimetrični. Zadnje ima takšne, da bi ga lahko kot gamsovega kozla obesil na vejo. Hvaležen sem Naravi, da mi je zopet podarila sliko, ki jo bom s hvaležnostjo obesil na steno svoje lovske sobe in podoživljal lov in ne samo lov, podoživljal življenje… Ne slepim in ne zavajam se s tem, da mi je hudo, ker če bi mi bilo, ne bi nikoli stisnil petelina. Ne vriskam, le hvaležen sem in do uplenjenega srnjaka čutim globoko spoštovanje.

Hvala rojenicam, da so mi v zibel življenja položile ljubezen do lova, hvala Sinu, hvala deklici. Še posebej hvala poklicnemu lovskemu čuvaju, iskrenemu lovskemu tovarišu in prijatelju za izkazano zaupanje. Hvala Lojz!

Ko bodejo rojenice odstopile in bodejo pristopile sojenice si želim, da bo to na lovu, da bo tudi mene usoda srečala tam, kjer sem najraje…