Avtor: Slavko Žlebnik
Divji petelin (lat. Tetrao Urogallus)
Divji petelin spada med najbolj občutljive in neprilagodljive živalske vrste, zato je danes zaradi najrazličnejših sprememb, do katerih prihaja v njegovem življenjskem okolju, ogrožen.

DIVJI PETELIN

Opis divjega petelina, kokoši in kebčkov:

Divji petelin je naš največji prosto živeči ptič. Strokovna literatura govori o merah, ki jih pri ptičih ugotavljamo: dolžino: po vzdolžni osi od vrha kljuna do konca repa in z razponom peruti. Podatki pa so različni, pač glede na to, ali je bil petelin odrastel in glede na to odkod izvira.Meritve so pokazale, da izvirajo najtežji petelini iz Karpatov, alpskega sveta in Pomorjanskega, med najlažje pa spadajo petelini iz Španije-Pirinejev in Kontabrijskega gorovja. Tako znaša teža cca 4000 g (od 3500g-4500g).V Sloveniji podatki preparatorja Herforta iz l.20 navaja naslednje teže: 3,5 kg-4,5 kg in dolžino od 92-95 cm. Ker pa včasih absolutno niso streljali kokoši (samo za znanstvene namene) razni avtorji omenjajo različne teže. Teža kokoši: 1900 g (od 1820 g – 2030 g).

Petelin in kokoš se torej občutno razlikujeta po teži, še bolj pa po obarvanosti perja.Pri petelinu prevladuje črna barva, pri kokoši pa rjava in deloma bela. Spola sta tako različno obarvana, da so nekoč mislili da gre za dve različni vrsti. Ta pojav imenujemo spolni dimorfizem.

Petelin je po glavi črn, črno ima tudi približno 6 cm dolgo »brado«kot imenujemo šop daljšega perje pod kljunom. Vrat se zdi temnosiv, ker so peresa na vratu kakor poškropljena z drobcenimi črnimi in belimi pičicami. Tako obarvan pas sega 4-5 cm pod peruti. Oprsje je kovinsko zelene barve, spodnji del oprsja in trebuh pa pokriva črno-belo perje. Delež bele barve je pri različnih rasah večji ali manjši. Peruti so zgoraj temno rjave, spodaj pa sive. Rep je črn, večinoma poškropljen z belimi lisami, ki so po obliki, velikosti in pogostnosti pri vsakem petelinu drugačne.(po tem lahko v naravi z natančnim opazovanjem ločimo peteline med seboj). V predelu ramenskega sklepa ima petelin belo liso, imenovano tudi okence, ki je glede na držo peruti bolj ali manj vidno.Na prstih ima divji petelin 5-7 mm dolge resice(zakrnela peresa, ki jih petelin pri golitvi izgubi-proti koncu petja).

Nad očmi ima divji petelin intenzivno rdeče obarvano podolgovato izboklino, sestavljeno iz kožnatih resic-rožo imenovano, ki je posebno razvita v času rastitve. Pri kokoši je roža manj razvita in nekoliko medlejše barve. Pri petelinu je roža dolga 4-5 cm in široka 2,5 cm, pri kokoši nekoliko manjša. Roža je obarvana zaradi karotinoida – l.1870 odkril Wurm, pojavlja tudi pri drugih živalskih vrstah(postrv-rdeče pike).

Kljun je močan, zakrivljen in na prvi pogled podoben kljunu ujede. Njegovi robovi so ostri, zato petelin lahko ščiplje drobne vejice in popje. Pri odraslem petelinu je belo rumen, pri prav mladem pa sivo moder. Podobno obarvan kljun ima tudi kokoš, le da je manjši in bolj gladek.

Noge divjega petelina imajo štiri prste in so prilagojene življenju na tleh. So močne operjene do prstnih sklepov in zelo primerne za brskanje.Kremplji so široki, kratki in močni.

Na trtici leži pod kožo žlezna vrečka in z njenim mastnim izločkom si petelin masti in neguje perje. Zgradba žlezne vrečke ni enostavna.

Lov:

Kot vemo je zaščitena vrsta.

SKLEP:

Divji petelin spada med najbolj občutljive in neprilagodljive živalske vrste, zato je danes zaradi najrazličnejših sprememb, do katerih prihaja v njegovem življenjskem okolju, ogrožen. Razen za podnebne in za redke primere bolezni je za vse druge bolj ali manj kriv človek. Ker vedno bolj posegamo v naravo in pri tem opuščamo ukrepe za varstvo in ohranitev divjega petelina, ta ptič izginja. Lovci smo premalo sodelovali z drugimi uporabniki prostora, predvsem z gozdarji in oblikovalci prostorskih načrtov. Izrabe in druge oblike izrabe prostega časa se razvijajo mimo lovskega gospodarstva in neodvisno od njega, kar mnogokrat škodi samemu lovskemu gospodarstvu, posebno pa tako občutljivim živalskim vrstam, kot so gozdne kure. Obstaja nevarnost, da se bodo obstoječa stanišča še bolj drobila na večje ali manjše otoke, kar bo izginjanje petelina le še pospešilo. Zato je treba znanstvena prizadevanja za proučevanja stanja in potrebnih ukrepov vsestransko podpreti, posebno morajo to storiti lovske organizacije, drugi uporabniki prostora pa morajo pokazati veliko razumevanja. čeprav smo pri tem veliko zamudili, še vedno ni prepozno, da ohranimo to divjad.

vir: Vitomir Mikuletič – GOZDNE KURE, str. Od 7 do 95

Lep in zanimiv članek o divjem petelinu je bil objavljen tudi v Lovcu:

Mag.Miran čas
Divji petelin-pokazatelj odnosa do gozd
Popis aktivnosti rastišč v Sloveniji v letih 1998-2000

vir: Lovec št.6/2001 (str.286-289)

Foto: Divji petelin iz jezerske Komatevre / Foto: Matej Podrekar