Belka

Avtor: Slavko Žlebnik
Belka ali snežna jerebica (lat. Lagopus Mutus)
Belkino življenjsko okolje so gorska pobočja, melišča in skalovje, ki jih obrašča skromno rastlinstvo in pritlikovo grmičevje, tu najde zavetje in dober razgled.

Slavko Žlebnik
Mežica, december 2006

BELKA ali snežna jerebica ( Lagopus mutus helveticus)

Živi v našem alpskem svetu nad zgornjo gozdno mejo, tam kjer ruševje prehaja v gorske travnike in še više. Razen v Alpah in Pirinejih živi belka še v arktičnih in subarktičnih območjih severne poloble. Njeno življenjsko okolje je surovo, zime so dolge, temperature nizke, vegetacijska doba je kratka.Takim življenjskim razmeram pa se je belka dobro prilagodila.

Belka meri približno 36 cm, značilno zanjo pa je, da ima vse leto bele peruti in perje na trebuhu. Tudi noge so belo operjene.Nad očmi ima rdečo rožo, podobno kod druge gozdne kure, kljun pa je črn. Belka se goli trikrat na leto, pri čemer je najbolj zanimivo to, da postane pri zimski golitvi popolnoma bela, le repna peresa ostanejo črna; beli postaneta tudi dve srednji krovni peresi v repu, samček pa dobi v zimski obleki še črno progo, ki poteka od korena kljuna preko obeh očes, kar je pozimi dober razpoznavni znak za samčka. Ko proti pomladi postaja topleje, se začne spomladanska golitev, ki traje nekaj tednov. Samček dobi po glavi, hrbtu in prsih sivo rjavo, prečno progasto perje, enako se obarvajo tudi tista repna peresa, ki so pozimi bela. Samica je po pomladanski golitvi rjasto rjave barve.

V začetku poletja (junij, julij)se začne jesenska golitev, ki je podobna kot pri divjem petelinu tako rekoč popolna, odpadejo tudi roževinasti delci krempljev.Samčkovo perje je podobno po spomladanski golitvi, samo da je bolj svetlejše in bolj sivo, drobno grahasto, grlo pa nekoliko bolj črno, samica je rjasto rjavo s širšimi progami, kot jih ima samec.

Komaj pa se belka v poletnih mesecih dobro prebarva, se že začne nova golitev, v kateri dobi zimsko perje, nosi ga najdlje 4-6 mesecev. Kot smo že povedali, so pri obeh spolih peruti vse leto bele, repna peresa pa razen srednjega para črna. Belka je nekoliko težja kod gozdni jereb, in sicer tehta od 350 do 600 g, pozimi težja. če bi strokovno ime belke prevedli v slovenščino, bi se imenovala »nema švicarska zajčja noga«, kar izvira iz grških besed: lagos-zajec, pous-noga, popolnoma operjenost belkine noge spominja na zajčjo tačko. Belka pa ni nema, rada se oglaša posebno ob rastitvi in ob spremembi vremena-njeno oglašanje je težko opisati.(nekako tako če s palico drgnemo po leseni ograji ali glas raglje). Živi izključno na tleh, njeni preleti so nizki in kratki, na večje razdalje leti le redko.

Belkino življenjsko okolje so gorska pobočja, melišča in skalovje, ki jih obrašča skromno rastlinstvo in pritlikovo grmičevje, tu najde zavetje in dober razgled. Hrani se predvsem s popjem, brstjem, različnim semenjem in plodovi.V golšah niso našli hrane živalskega izvora, predvidevajo pa da kebčki za svoj razvoj v prvih tednih življenja potrebujejo tudi hrano živalskega izvora, enako kod ostale gozdne kure. Pri iskanju hrane sneg belke ne ovira posebno, saj z močno operjenimi nogami in prsti zlahka giblje po snegu, z brskanjem po snegu pa brez težav pride do vejic grmičevja.

Bolezni pri belki ne poznamo. Raziskav o belki je izredno malo, ker je redka in zaščitena.
Največkrat je plen planinskega orla, bolj poredko pa uharice, lisice, kragulja in kune.

Živi v manjših ali večjih kitah , razen v času rastitve in valjenja, kar se dogaja nekako v istem času kot pri ruševcu – maja,junija. Ko samica vali, se samček zadržije v bližini in največkrat s kakega višjega mesta opazuje okolico, če opazi sovražnika ga skuša speljati vstran od gnezda. Ko se izvalijo kebčki samci zapustijo območje gnezda in se združijo v majhne skupine, v njih ni trdnejše veze. Januarja se začnejo kite drobiti, saj se takrat začno boji za socialno stopnjo, nato pa se belke postopoma vrnejo v običajna stanišča.

Po oploditvi si samička najde med skalovjem ali visečimi vejami varen prostor za gnezdenje. V gnezdo, ki je mehko obloženo z mahom, travo… znese samička 6-15 jajc; valiti začne šele takrat, ko je znesla vsa jajca. Vali približno 24 dni. Kebčki hitro rastejo in že po dveh tednih lahko preletijo krajše razdalje, pred sovražniki se potuhnejo in jih je težko ločiti od okolja. Letalna peresa in do krempljev operjene noge so bele, zimsko perje pa dobe mlade belke približno tri tedne pozneje kot odrasle.

Belke pri nas praktično nismo nikoli lovili, tudi takrat ne ko je imela lovno dobo (1.11.-31.12.).
Glede gojitvenih ukrepov pri belki skoraj ni kaj reči. Največ lahko napravimo zanjo z ohranitvijo njenega življenjskega okolja.
Samo želimo si lahko, da bi ta lepa in zanimiva divjad še dolgo oživljala naše gora.

Literatura: Vitomir Mikoletič : GOZDNE KURE/1984/

O avtorju

Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja